V petindvajsetih letih se je spremenil svet

ČLANEK IZ "Primorski dnevnik"

Gorica in slovenski film: pod tem naslovom bo v četrtek Kinoatelje z XX. Film Video Monitorjem opozoril na vrsto pomembnih obletnic. Eno smo pravzaprav že povzeli, pomenljivejših pa je petindvajset let promocije slovenskega filma v italijanski prostor skozi Gorico. Obenem želi filmski četrtek, ki se bo v Gorici začel že ob devetih zjutraj s projekcijo Beležk o slovenskem filmu, nadaljeval ob 11. uri s srečanjem filmskih kritikov, osrednji dogodek bo dosegel s popoldanskim simpozijem o Gorici in slovenskem filmu 1981-2006, zaokrožil pa zvečer s projekcijo kratkometražca Gregorja Božiča Moji materi in že večkrat nagrajenega Cvitkovičevega filma Odgrobadogroba, obeležiti tudi lanskoletno stoletnico slovenskega filma.

»Slovenski film se, kot bi bil paradoks, razlikuje po svojem evropskem kulturnem razmahu in pa po natančnem raziskovanju svojih korenin, ki se vseskozi navezujejo na literarno ustvarjanje«

Od goriške retrospektive slovenskega filma je minilo samo petindvajset let, a medtem se je spremenil svet. Takrat je obstajala še Jugoslavija, ki se je začela točno na zadnji postaji avtobusa. Tako blizu, a hkrati tako daleč. O njeni zgodovini in kulturi smo vedeli zelo malo ali celo nčc. Gorica, ki se je ponašala s svojo geografsko lego in z dejstvom, da predstavlja most, ni v resnici ponujala potrebnih kanalov, po katerih naj bi potekala kulturna izmenjava. Tudi znanje slovenščine se je omejevalo samo na skromno obmejno, vsakodnevno rabo. Da ne govorimo o slovenskem filmu, ki ga je bilo že itak težko razlikovati od jugoslovanskega monolita in je bil večini, z izjemo tistih, ki so obiskovali puljski festival, prava neznanka. Celo slovenski kritiki, iz anagrafskih razlogov in v času, ko je film obstajal samo na traku, so bolj površno poznali njegov obstoj.
In ravno zaradi vseh teh razlogov je Darko Bratina, ki je nekaj časa prej ustanovil Kinoatelje, pomislil, da bi opravil nekakšno inventuro celotne slovenske filmografije, ki je do leta 1980 štela približno osemdeset celovečercev. Domenil se je z revijo Ekran in Viba filmom. Druščina Goričanov je tako v družbi nekaterih slovenskih urednikov preživela vrsto koncev tedna v Ljubljani in si ogledala celotno slovensko filmsko produkcijo, ki je nastala med leti 1946 – 1981. Ob koncu inventure pa so seveda priredili tudi pregled, v katerem so predstavili najboljše a tudi zgodovinsko najpomembnejše filme. Nastal je tako »Slovenski film, 1946-1981«: teden projekcij in srečanj v komajda odprtem goriškem Kulturnem domu. Priredili sta ga slovenski in italijanski krožek: Kinoatelje in Piccolo Cineforum. To sodelovanje seveda ni bilo slučajno. Prireditelji so želeli podčrtati, da nova zgradba ne bo, kot tudi ni bila, obkoljena utrdba, ampak izredna priložnost za celotno mesto. To v trenutku, ko so bila protislovja še zelo prisotna in tudi neizprosna. Dovolj je, da pomislimo, da je takoj nato občinska uprava poimenovala avditorij na Ulici Roma z nesmiselnim imenom »furlanske kulture«. Usoda pa je hotela, da je Kulturni dom postal za dve desetletji edina mestna gledališka dvorana.

»filmski pregled za Gorico tudi dolžno, dasi pozno in okrjeno obliko povračila za nestrpnost, slaboumnost in prikrivanje, v katerih so bile vzgojene številne generacije Goričanov, in z njimi tudi mi.«

Retrospektiva slovenskega filma, ki se je odvijala v Gorici pred petindvajsetimi leti, pa se je pokazala v vsej svoji izvirnosti. »Evidentiranje nacionalnih specifik jugoslovanskega filma ni stvar filolšske natančnosti«, smo takrat zapisali v katalog retrospektive. »Slovenski film se, kot bi bil paradoks, razlikuje po svojem evropskem kulturnem razmahu in pa po natančnem raziskovanju svojih korenin, ki se vseskozi navezujejo na literarno ustvarjanje«. Govorili smo o »manierizmu« slovenskega filma, ravno zato, ker se je vseskozi skliceval na poetsko in ikonografsko tradicijo. To sklicevanje je na nek način predstavljalo tudi filter in ključ, s pomočjo katerega so lahko govorili o aktualnih problemih v polemičnem in jedkem tonu. Tista že davna retrospektiva je na nek način postavila bazo za vsakršno kasnejše spoznavanje slovenskega filma, od pregledov, ki so jih nato priredili v Pesaru, Fanu in Rimu, do prisotnosti na številnih festivalih v Bergamu in Turinu in končne uveljavitve na festivalu Alpe Adria Cinema. Šlo je za filme, ki so se bistveno razlikovali od tistih, ki smo jih do takrat poznali s skupnim imenom »jugoslovanski«. Šlo je za filme, ki so sprevrgli vse stereotipe in pripovedne modele in ki so v bistvu prehiteli in ne samo spremljali vse ostalo, kar se je pripetilo kasneje tudi v resnici. Goriški filmski pregled je takrat zaznamoval spoznavne kriterije in omogočil slovenski filmski produkciji, da je pridobila na svoji veljavi kljub temu, da so jo pred tem zavestno prezirali. Šlo je pač za nelahke čase in tudi zato se nam je rezultat zdel še toliko pomembnejši. V katalogu, ne da bi pri tem vedeli, da bomo kmalu potem z ugodne pozicije prisostvovali jugoslovanski tranziciji, sva z Darkom Bratino zapisala, da predstavlja »filmski pregled za Gorico tudi dolžno, dasi pozno in okrjeno obliko povračila za nestrpnost, slaboumnost in prikrivanje, v katerih so bile vzgojene številne generacije Goričanov, in z njimi tudi mi.«

–

Sandro Scandolara