Retro-vizija, tele-vizija

ČLANEK IZ "Primorski dnevnik"

Dvajset let bo že, pa sem nekoč mislil, da čas ne teče tako blazno hitro. Dvajset let, odkar je odšel in s seboj vzel skrivnost svojega ostrega pogleda, svojega analitičnega skalpela, svojega vztrajnega nemira, svoje zavzetosti. Pa saj ga ni vsak v našem minoristanu prepoznal za to, kar je verjetno pomenil. Za nekatere je bil njihov, za druge pa ni bil povsem naš, in pika. Njegove učenčke, nas, pa je morda le česa naučil: na neumnosti in razprtije se ne oziraj in uresničuj to, za kar misliš, da ima pomen in učinek v tvojem okolju, pa čeprav je v začetku to nepriznano. Če v nekaj verjameš, to delaj z razlogom in resno, z daljšo perspektivo, kot jo nemara premore tvoje oko, ker trezna misel vidi dlje. Predvsem pa se izogibaj obrednosti in ne prisegaj na obstoječe. Svet je treba spreminjati, z vizijo, k temu vsaj prispevati, zoperstaviti se tistim, ki trdijo, češ da ni mogoče. Vizije potrebujejo tudi vsaj delnih uresničenj, zato je pred štiridesetimi ustvaril Kinoatelje (in potem še marsikaj drugega), da bi uresničil svojo ljubezen do filma, a tudi da bi premikal, naposled pa je iz stroke in kulture prešel v politiko. Prav takrat, ko so politiki imeli najnižji rating, ker so se države okoristili, namesto da bi jo krepili. Pri nas pa so se marsikateri še okoriščali meje, jo hvalili in branili. Utemeljeval je, da je Goriška čezmejen pojem, da je treba delati na povezanosti in integraciji Gorice in Nove Gorice, tako da bosta lahko postali skupen prostor. A kakšno je stanje stvari po dvajsetih letih? Takšno kot je bilo pred dvajsetimi. Kot da bi bila meja medtem padla zaman. Mala odjuga, isti mraz. Staro mesto hira, novo pa ne najde prave poti, prebija se s pobitim nosom. Kaj pa mestni upravi? Poljubi na lica, a hrbet proti hrbtu in nobenega vidnega medmestnega projekta. No, morda bo to EZTS-jeva skupna Soča, a to je dika, ni jedro. Tako postaja Darkova vizija vedno bolj … tele-vizija. Pa saj smo po drugi strani tudi mi, minorci, še vedno v blokistanu, kljub vsem proglasom in bežnim skupnim navdušenjem. Kaj počenjajo naša elita, naše vrhunske organizacije? Pred tridesetimi nas je Darko pehal v organizacije, v medije: le tam lahko izraziš svoj pogled in opozoriš tudi druge na svoj pogled in jih pridobiš za svoje (okolju koristne) načrte. Sam ne prideš nikamor, sam si lahko le čevlje zavežeš. Sedaj pa menda ni več tako, tudi med nami mladi ljudje silijo drugam, tja, kjer ni ne večine ne manjšine, ampak le življenje, svet, delo in odnosi, osvobojeni zamejskega fevdalizma.

Gorica je v teh dneh polna ljudi, stojnic, okusov in vonjav: Banjaluka, Transilvanija, Rusija … Uspeh čezmejnosti, medkulturnosti? Hmm, laže je razpreti želodec na štiri konce sveta kot preplezati ograjo zasebnih strahov in razvad …

–

Aleš Doktorič