Strasti | Passioni

Metle so pometle meho. Tedaj sem začel sanjati njeno odpravo

Le scope hanno spazzato via le carcasse. Allora iniziai a sognare la loro cancellazione

Gorizia 14 . 08 . 2005

POVZETEK | ESTRATTO

slo

Tedaj sem dokončno razumel tragedijo meja in odtlej sem začel sanjati odpravo naše meje tudi zato, ker je le nekaj let prej v otroštvu nisem nikoli videl.

ita

Allora compresi definitivamente la tragedia dei confini e da allora ho sognato l’abolizione del nostro confine, anche perché fino ad alcuni anni prima, da bambino, il confine non lo avevo mai visto.

ČLANEK IZ "Primorski dnevnik"

Gorica, 13. avgusta 1950. Star sem bil osem let. Zgodaj zjutraj je prisla v hiπo novica, da bo mogoče že isti dan srečati sorodnike, ki jih nismo videli že tri leta od jeseni 1947, ko nas je meja nenadoma ločila. Kot da bi dogodek pričakoval, je oče pobral mene in brata ter naju v diru peljal do mejnega prehoda pri Rdeči Hiši. Niti malo si ni pomišljal.
Naprave na mejnem prehodu so tedaj bile dokaj grobe. Sem ter tja so bili nameščeni španski jezdeci, ki so jih obkrožali svaljki bodeče žice; vili so se celo na dvorišču bližnje stavbe, sedanje policijske kasarne a tedaj še ene izmed goriških bolnišnic, kjer je mnogo let prej umrl Lojze Bratuž, kot nam je povedal oče. Kjer je sedaj upravna zgradba obmejne policije in carine, je tedaj bila znana gostilna, ki so ji pravili ravno »Rusa hiša« zaradi barve njenih zunanjih sten in je bila znana po prelepem papagaju, ki se je rad odzival gostom. Ko smo prišli do Rdeče Hiše, smo se znašli sredi velikanske urejene in molčeče množice, ki je stala, kot če bi čakala na nepoznan obred. Postavili smo se v vrsto pred nekim zasilnim policijskim uradom, na katerem je bilo potrebno povedati svoje ime in priimek ter ime in priimek sorodnikov, za katere se je domnevalo, da se bodo tudi oni predstavili na drugi strani meje. Po dolgem čakanju v vrsti smo opravili pripravo. Nato smo se porazgubili med množico in dolgo čakali, da nas pokličejo, kar pa ni bilo povsem gotovo. Precej ur kasneje, ko smo se že naveličali čakanja v poletni sopari in strahu, da se razočarani vrnemo domov, je policijski agent, ki je občasno prihajal z urada, da je poklical z zvonkim glasom »srečneže«, ki so prišli na vrsto za obisk, prebral tudi naša imena, kar je pomenilo, da nas gotovo nekdo čaka na drugi strani.

Mejo smo prekoračili med bodečo žico, ki jo je začasno nadomestila debela vrv iz konoplje. »Vrvna vrata« so policijski agentje občasno a redno odpirali in spuščali skozi majhne skupine ljudi. Napravili smo nekaj korakov in prišli smo pod zeležniški most, ki še sedaj stoji, kjer so se sorodniki smeli srečati, se objeti in si izmenjati nekaj darilc. Oče je zagledal brata s sestro in eno izmed sestričen. Zelo občuteno smo se objemali. Slišati je bilo smeh in jok hkrati. V naglici smo si izmenjali darila in družinske novice ter se spet ločili. Čas, ki so nam ga dodelili, je bil zelo omejen, ker smo morali omogočiti tudi ostalim, ki so čakali v negotovosti in z upanjem v srcu, kot smo tudi mi malo prej.

Takoj smo razumeli, da je razgreta množica na eni in na drugi strani povsem samodejno predrla mejno črto. Obmejna pasova sta bila dobesedno prepravljena.

Vrnili smo se na svojo stran, a zelo počasi. Ustavili smo se v gostilni, da smo se odžejali, a tudi iz potrebe, da ostanemo še nekaj časa blizu meje s skritim upanjem, da se morda srečanje ponovi še isti dan. Z ljudmi okoli nas smo se pogovarjali o nehumanem načinu, s katerim je pobuda potekala, a hkrati o zelo človeški vsebini samega dogodka. Vedli smo se, kot če bi želeli pogovor podaljšati z neznanci, ker se je s sorodniki prehitro pretrgal.
Bilo je krepko čez pol eno, morda okrog dveh, ko nas je presenetila skrivnostna in naraščajoča plima glasov ter zvokov množice ljudi, ki je dotlej bila skoraj tiha. Višek je dosegla v čudnem in gromkem človeškem vzkliku, ki so mu sledili valovi ljudi v vznesenem teku od Rdeče hiše do mestnega središča. Takoj smo razumeli, da je razgreta množica na eni in na drugi strani povsem samodejno predrla mejno črto. Obmejna pasova sta bila dobesedno prepravljena. Policijske sile so bile povsem nezadostne in neustrezne, da bi zaustavile tako obsežno plimo ljudi. Množica je mejo odklonila, zavrgla in zanikala z miroljubno invazijo. Kakšna civilizacijska in zrela poteza sredi hladne vojne! Sedaj lahko trdimo, da smo tedaj prisostvovali padcu »Berlinskega zidu«, preden so ga sploh dejansko postavili.

Po nepričakovanem dogodku smo zopet poiskali sorodnike, da bi jih videli, toda vsi poskusi so bili jalovi. Čez malo časa je oče sklenil, da se vrnemo domov. Medtem pa se je odvijalo nekaj še bolj presenetljivega. V mestu, ki ga je zajela povodenj že nekaj let odsotnih »kupcev«, so začeli odpirati trgovine, kot če bi bilo vse že predvideno. Tisto sončno avgustovsko nedeljo je popoldne čudežno vzcvetelo, čeprav le za malo ur, staro in naravno mestno trgovanje. Hkrati so se na drugi strani meje, kot smo zvedeli naslednje dni, napolnile gostilne in izletniške točke Goričanov. Ker niso imeli kupci ustreznega denarja, je v trgovinah potekala naravna menjava: jajca, maslo, žganje ali kokoš za orodje, kavo in… metle, ki jih je bilo, kdo ve zakaj, zelo težko najti v tedanji mladi, realsocialistični državi.
Proti večeru, ko je sonce že zahajalo, smo se vrnili v mestno središče in videli dolge vrste ljudi, ki so se urejeno vračali k Rdeči hiši. Med vrstami je bilo opaziti štrleče metle, ki so jih nosili na rami. Vse se je odvijalo brez vsakršnih zapetljajev.

Scenarij je bil enkraten. Doživeli smo nepozabno nedeljo, ki je šla v kroniko in jo je zabeležil množični spomin kot nedeljo metel. Za en dan so ljudje »pometli z mejo« in metle so postale posebno čislan simbol tega dogodka.
Meni se je dogodek vtisnil globoko v zavest. Tedaj sem dokončno razumel tragedijo meja in odtlej sem začel sanjati odpravo te naše meje tudi zato, ker je le nekaj let prej v otroštvu nisem nikoli videl. Ker sem prisostvoval njenemu nastanku, upam, da bom živel dovolj dolgo, da bom lahko prej ali slej priša njeni dokončni odpravi.

Darko Bratina

Oglej si PDF
Contestualizzazione

Scrolla per leggere
povezani - correlati
Una giornata in Slovenia tra ingenuità e grandi certezze

Dan v Sloveniji med naivnostmi in velikimi gotovostmi

Una giornata in Slovenia tra ingenuità e grandi certezze

Trieste 05 . 07 . 1991
Con il sostegno a Darko Bratina tutti gli sloveni sotto lo stesso tetto

S podporo Darku Bratini vsi Slovenci pod isto streho

Con il sostegno a Darko Bratina tutti gli sloveni sotto lo stesso tetto

Gorizia 25 . 03 . 1994