Ko meje ne bo več, se bo to območje reorganiziralo s stoletja starimi pridobitvami.

ČLANEK IZ "Primorski dnevnik"

Preučevanje večkulturne identitete Gorice in našega teritorija na križišču »lsvetov« ter njuna umestitev v novo Evropo sta bili poglavitni temi v raziskovalnem in političnem delovanju Darka Bratine, ki je obema namenjal posebno pozornost tako v vlogi univerzitetnega profesorja družboslovja kot tudi senatorja italijanske republike ter člana zunanje politične komisije in vrste meddržavnih organizacij (Srednjeevropska pobuda, Svet Evrope, WEU). Septembra 1995, dve leti pred svojo prezgodnjo smrtjo, je o tem spregovoril v intervjuju za OFF, informativni bilten goriške oblikovalske agencije Krea. Z Bratino se je pogovarjal Bojan Maraž, zaradi prodornih misli, ki so – kljub časovnemu razmiku – tudi današnjim razmeram napisane na kožo, objavljamo nekaj izsekov.

OFF. Kako se v Evropo, v kateri izginjajo meje, umešča prostor ob meji, Gorica?
Če pogledamo na Gorico z evropskega stališča, najdemo tu nekatere temeljne značilnosti, ki jih Evropa jemlje za svoje. Zaradi obstoja italijanske in slovenske kulture in rahle avstrijske in nemške navzočnosti ter seveda furlanske kulture je ta prostor edinstven. V njem se združujejo vrednosti treh velikih evropskih civilizacij: latinske, germanske in slovanske, zato je bolje zastaviti nasprotno vprašanje: kako lahko danes Gorica gleda na Evropo, saj je v tem stoletju doživela največji zastoj in celo obubožanje prav na kulturnem področju. Prva svetovna vojna je bila zanjo velika gmotna katastrofa, nič manj tudi kulturna. Posledično je nacionalizem na tem območju skoraj popolnoma zbrisal avstrijsko-nemške značilnosti in si poskušal seveda podrediti tudi slovensko navzočnost. V obdobju fašizma so celo poskušali uveljaviti t.i. »letnično bonifikacijo«. Navsezadnje je tudi furlanska kultura postavljena v podrejeni položaj. Danes so kljub vsemu še vidne korenine različnih kultur, ki bi jih morali bolj zavestno negovati. Ne le zaradi znanstvenega proučevanja, ampak da bi z razumevanjem to obmejno območje pridobilo spet središčno vlogo. (…)

OFF. Se vam ne zdi, da negativni vpliv dveh vojn počasi in vztrajno popušča ter da začenjamo morda doživljati bivanjske vrednote, ki so bile na tem zdaj obmejnem območju navzoče že pred prvo vojno?
Prepričan sem o tem. Mesta se ne dà uničiti. Ne mislim v fizičnem smislu, temveč bolj kot mesto, ki se je sčasoma obogatilo z različnimi kulturami. To bogastvo se lahko prekrije, skrije, ne da pa se ga odstraniti. Ljudje obstanejo, čeprav prihajajo novi od zunaj. Prej ali slej odkrijejo vrednost in kakovost prostora, v katerega vstopajo, in ju vključijo v svoje gibanje in življenje. Prav tisti, ki je živel znotraj določenih omejitev in ni imel na voljo vseh možnosti, jih bo takrat, ko se mu ponudijo, znal izkoristiti kot novo moč. V našem primeru, čeprav s težavo, obnavljamo stanje, ki je bilo pred vojnama, in ga usmerjamo v normalen zgodovinski razvoj. Z vstopom Avstrije v Evropsko unijo je že padla severna italijanska meja. Ko bo pristopila še Slovenija, bo izginila še vzhodna. Takrat se bo to območje reorganiziralo s pridobitvami, ki jih je znalo izkoriščati skozi stoletja. To je maščevanje zgodovine. Ko obravnavam Gorico, je ne morem ločevati od severovzhodne Italije, ki se ta trenutek gospodarsko razvija. Prav neverjetni se zdijo ti njeni uspehi, toda goriško območje tega še ni izkoristilo. Območje ob meji moramo obravnavati kot vzhod severovzhodne Italije in zahod zahodne Slovenije, kjer se tudi kažejo velike spremembe. V Gorici je povprečna starost precej visoka, medtem ko je ta v Novi Gorici, čez mejo, veliko nižja. To nasprotje bi lahko izkoristili kot dopolnilo enega z drugim. Po mojem prepričanju je prvo pravilo, ki bi si ga morali postaviti, da bi spodbudili razvoj podjetniške miselnosti v tem obmejnem pasu, to, da bi ovire, ki nas danes obremenjujejo, spremenili v prednost in priložnosti. Različne so oblike in dejavnosti, ki bi se lahko enostavno dopolnjevale. V mislih imam logistično podporo. V Gorici se razvijajo pobude, ki se usmerjajo v srednjo in vzhodno Evropo. Da bi popolnoma zaživele, morajo najti fizično pot prek Slovenije. Nova Gorica se ponuja kot naravni izbor. Podobno bi se lahko Nova Gorica ob pomoči Gorice lažje in hitreje vključevala v gospodarske tokove v severni in severovzhodni Italiji. Ta vizija se bo lahko uresničila samo ob močni kulturni vsebini. Na površje moramo dvigniti večstoletno usedlino tega prostora, ki je že dokazal sposobnost sožitja med povsem različnimi kulturami in jeziki. Znano je, da so v preteklosti živele v Gorici v sožitju vsaj štiri različne jezikovne skupnosti. V času Napoleonovih Ilirskih provinc celo pet. Večjezičnost lahko primerjamo z različnimi arhitekturnimi slogi nekega mesta. Čeprav različni med sabo, tvorijo harmonična sožitja. Arhitekturni slogi so dobro vidna vrednota, kultura nekega naroda pa manj vidna, morda v muzejih, v Gorici pa šele, ko jo dovolj dobro spoznamo.

OFF. Od druge vojne živimo v obeh Goricah na meji. Upravičeno lahko govorimo o kulturi bivanja na meji. Ta nas bolj ali manj stalno vznemirja. Obstajala pa je tradicija sožitja, kot so jo poznali v pravem pomenu besede naše babice in dedki. Kaj lahko po vašem pričakujemo od te tradicije?
Prva svetovna vojna je postavila sedanjo mejo bistveno dlje v zaledje sedanje Slovenije. Problem Gorice se je pokazal v izgubljanju njene večnacionalnosti, večkulturnosti. To se je še najbolj izrazilo po drugi vojni. Spominjam se, bil sem še otrok, ko je vzhodno obrobje Gorice presekala meja. Zato nismo mogli več obiskovati sorodnikov, ki so živeli le par metrov stran, vendar na drugi strani meje. Na srečo je trajalo to le kratek čas. V petdesetih letih se je meja odprla, brez nasilja ali etničnega preseljevanja ljudstev. Postala je šolski primer, kako obstati in živeti v sožitju ne glede na povsem različna politična sistema, ki sta se oblikovala na obeh straneh meje. Obstajala je pametna obmejna politika, ki je v mejo vrtala vedno več in večje luknje. Tako je namesto ovire postala meja prednost tako za Gorico kot za Novo Gorico, ki sta gospodarsko dobro sodelovali. Danes so prednosti te meje številne; med drugim je vplivala tudi na stanje okolja na obeh straneh. Brez meje bi imeli močno pomešano prebivalstvo, povečan urbani pritisk na okolje in morda danes povsem uničeno gričevje na obrobju obeh Goric. V trenutku pa, ko meja izginja, odkrivamo kulturno podstat, ki se navezuje na predvojno preteklost. Simbioza, skratka, ki bi jo lahko res poimenovali obmejna kultura ali, bolje, »kultura na meji«. To je aksiom našega, obmejnega področja. Ta aksiom pomeni odprtost, čeprav meja vzbuja asociacije za zaprtost in omejenost. Prav obstoj meja je spodbudil pozitivno miselnost, ki se bo samo še okrepila, ko bo meja povsem izginila.

OFF. Padec Berlinskega zidu?
Bil je dogodek z zelo daljnoseænimi posledicami. Leto 1989 ne pomeni le fizične odstranitve zidu, temveč konec blokovske politike, konec dvestoletne evropske zgodovine. Padec označuje konec razsvetljenskega jakobinskega modela. Bodisi v fašizmu bodisi v realni obliki komunizma so njegovi protagonisti želeli ustvariti človeka po teoretičnih predstavah, ki niso imele ničesar skupnega z resničnim življenjem. Padec zidu pomeni vrnitev življenja po meri človeka, za vsakega človeka s svojo identiteto posebej.

OFF. Vendar zdi se, da ni videti jasnih ciljev!
Spoznati moramo in se zavedati, da je konec vzorcev obnašanja, konec vsemogočnih in edino zveličavnih vzorcev. V tem trenutku imamo opravka s hipotezami, zato je pomembno naše ravnanje. Če želimo zadostiti potrebam človeka in ne več modelom, bomo razmere prilagodili sebi. Leto 1989 pomeni konec industrijske in začetek postindustrijske dobe. Postmoderna doba pomeni spoštovanje identitete. (…)

OFF. Večine in manjšine? Razmerja?
So plod zgodovinskih meja. Ko ne bo več meja, bo pogovor o njih brezpredmeten. Nestrpnost med njimi je primer obnašanja, ki ga vzgojni in šolski sistemi ne znajo reševati. Tudi zaradi tega moramo ustvariti zunaj njih nove oblike angažiranja mladih, kjer bo problematika sožitja realno predstavljena. Spodbuditi moramo umske sposobnosti, ki bodo omogočale, da vsak da od sebe tisto pravo, specifično, kar ga ločuje od drugega, skratka, notranje bogastvo. Če pa želimo spremeniti dosedanje ravnanje, moramo spreminjati okolje in njegovo materialno osnovo tako, da se bodo ljudje odzivali nanju na nov, pravilnejši način. Na takem območju, kot je goriško, moramo razširiti uporabo vseh zgodovinsko prisotnih jezikov, kajti okolje jih bo potem sprejelo kot svojo vrednost. Spoznal sem območja, ki so dvojezična, trojezična. Postaviti trojezične napise pomeni ozavestiti kulturno podstat nekega okolja, dovoliti, da se z njo oplemenitimo.