POVZETEK | EXCERPT
V Darkovi viziji je bil širok goriški prostor, ki zaobjema čezmejno ozemlje z več kot 300.000 prebivalci, kjer naj baricentrična Gorica sproži in širi koncentrične kroge v slogu velikega objema. Zato pa je bilo potrebno solidno goriško jedro, odprto v svet, jezikovno in kulturno večplastno, brez predsodkov in inkluzivno – jedro, ki ga je Darko ponazarjal s pojmom “Dve Gorici eno mesto” in delovanje v tej smeri spodbujal po načelu “Misli globalno, deluj lokalno.”
Darko’s vision covered the broad Gorizia space, including the territory on both sides of the border with more than 300,000 inhabitants, where the barycentric Gorizia was supposed to trigger and propagate concentric circles in the style of a big hug. This required a solid Gorizian core open into the world, linguistically and culturally multilayered, without prejudices and inclusive – a core that Darko illustrated with the concept of “two Gorizias – one city” and encouraged action in this direction according to the principle “think globally, act locally”.
ARTICLE FROM NEWSPAPER "Primorski dnevnik"
Ko slišim besedo vizija, takoj pomislim na Darka Bratino, saj je bil – vsaj zame – zadnji vizionar, ki smo ga premogli Slovenci v Italiji in nasploh naš obmejni prostor. Darko je bil človek tega prostora, vraščen v ta prostor, toda s pogledom vedno navzven, dlje in čez vsako fizično in miselno oviro.
Ko sem ga pri svojih šestnajstih letih prvič srečal in stopil z njim na dolgo in pestro pot sodelovanja, nisem imel nobenega posebnega mnenja, imel pa sem jasen občutek nečesa nenavadnega in neopredeljivega, vsekakor nekonvencionalnega. Tedaj me je potegnil v svet filma in privabil na festival jugoslovanskega filma v Pulj, kjer smo se z Davorinom, Dunjo in Marto ponoči in podnevi potepali po filmskih predstavah v mali zakotni dvorani ali veličastni areni. To je bil zametek Kinoateljeja. V Pulju se je začela moja pot z Darkom v odkrivanju filmske kulture, ki je imela vmesno etapo na tržaški univerzi in se je kasneje nadaljevala na področju politike. Daljša sopotja in kratki odmori, to je bil ritem najinega sodelovanja, ki je doseglo vrhunec med njegovim zadnjim mandatom v rimskem senatu, ko sva bila v vsakodnevnem stiku. Takrat sem dobil jasno sliko intenzivnosti njegovega dela in prizadevanj v korist našega prostora. V Darkovi viziji je to bil širok goriški prostor, ki zaobjema čezmejno ozemlje z več kot 300.000 prebivalci, kjer naj baricentrična Gorica sproži in širi koncentrične kroge v slogu velikega objema. Zato pa je bilo potrebno solidno goriško jedro, odprto v svet, jezikovno in kulturno večplastno, brez predsodkov in inkluzivno – jedro, ki ga je Darko ponazarjal s pojmom »Dve Gorici eno mesto« in delovanje v tej smeri spodbujal po načelu: »Misli globalno, deluj lokalno.«
»Več kulture v podjetništvu in več podjetništva v kulturi.«
To je bilo v njegovi glavi, načrtih in vsakdanjem delu prisotno deset let PRED Schengnom. Sicer to ni bila niti vizija, bil je jasno opredeljen politični načrt, znotraj katerega smo bili člani slovenske narodne skupnosti akterji, protagonisti in »motor« razvoja. Bili smo povezovalci tega prostora zlasti v gospodarstvu in kulturi, ki ju ne gre ločevati, temveč spletati v dinamiko medsebojnega oplojevanja po načelu: »Več kulture v podjetništvu in več podjetništva v kulturi.« Naravna posledica tovrstnega razmišljanja in načrtovanja je podjetniško-kulturna pobuda na goriškem Travniku, današnji Kinemax in Hiša filma. Neprestano poseganje po knjigah in stroki, poglobljena analiza, večplastno razumevanje okolja in družbenih silnic, predvsem pa vsakodnevni stik z ljudmi, vse to je zaznamovalo njegovo politično delo od Gorice do Strasbourga in Rima. Ko tudi danes v senatu slišijo ime Darka Bratine, prvi odziv je: »Gran signore.«
–
Livio Semolič
